Senožeče skozi čas

Verjetno se je stalnejše življenje na senožeškem začelo približno 2000 let pred Kristusom. Bogati ostanki življenja pa pričajo o presenetljivo gosti poselitvi teh krajev v zadnjem tisočletju pred n.š.. Naši slovanski predniki pa so to območje naselili do konca 8. Stoletja n.š.. Prva omemba Senožeč v zgodovini sega v 12. Stoletje, leta 1217 pa je znana senožeška mitnica, ki je na pomembni poti proti tržaškemu zalivu gotovo prinašala lepe dohodke. V 15. stoletju Senožeče pridobijo tržne pravice, ki so vasi pomenile pravico do tedenskega in letnega sejma, kar je omogočilo, poleg kmetov, tudi naselitev trgovcev in obrtnikov. Ob koncu 15. stoletja preidejo Senožeče pod oblast Habsburžanov in tako postanejo del dežele Kranjske. Po 1. sv. vojni preidejo Senožeče pod italijansko oblast, po 2. Sv. vojni pa so na ozemlju skupne domovine Jugoslavije, ter leta 1991 v Samostojni Sloveniji. Ime Senožeče verjetno izhaja iz obsežnih senožeti v okolici in je verjetno slovanskega izvora.

Gospodarstvo

Najpomembnejša gospodarska panoga poleg kmetijstva je v prvi polovici 19. st. postalo furmanstvo (prevozništvo) V tem času naj bi šlo ob prometnih konicah skozi Senožeče tudi do 1000 voz na dan v obe smeri. Nemalokrat so kljub široki cesti nastali zastoji in so morali stvari večkrat urejati žandarji. Pred železnico (leta 1957) so bili v Senožečah znani lesni sejmi, ki jih je kasneje prevzel Rakek. Na sejmih so ponujali od 50 do 60 voz najrazličnejšega lesa. Največ lesa so v Senožečah preložili. Naprej proti Trstu so večinoma vozili domačini. Največ ladjedelniškega lesa so prav gotovo dali notranjski gozdovi. Skozi Senožeče so sicer vozili prav tako vozovi z Gorenjske, Dolenjske, Štajerske, Koroške ali Hrvaške.
Domači furmani so poleg lesa največ vozili še domače pridelke: oglje, seno, krompir, bukov in hrastov pepel za tržaške perice, sadje in zelenjavo, cvetlično zemljo… Pozneje, ko je po odprtju južne železnice ostalo pretežno samo še domače blago, so v Trst vozili mleko, pivo in led.

Razmeroma dobro so bile razvite tudi druge obrti. Med najbolj znanimi so bili tesarji, kovači , kolarji. Nikoli ni manjkalo krojačev in čevljarjev. Zasledimo tudi tkalce, barvarja, usnjarja in sedlarja. Do leta 1850 je bil tu kirurg, potem pa zdravnik.

Po otvoritvi zadnjega odseka Južne železnice med Ljubljano in Trstom leta 1857 je cestni promet skozi Senožeče drastično upadel.

Pivovarna

Leta 1820 je začel Janez Delak v Senožečah variti pivo, katerega proizvodnja se je spričo ugodnega tržišča hitro večala in je konec stoletja prerasla v pravo industrijo. V osemdesetih letih 19. Stoletja so senožeško pivo izvažali prek tržaškega pristanišča. Leta 1893 je pivovarno prevzela novoustanovljena delniška družba Adria. V sledečih letih so tovarno tehnološko modernizirali in leta 1911 se je proizvodnja piva (35.000 hl/leto) lahko kosala s pivovarno Laško in pivovarno Union. Po italijanski zasedbi Senožeč je začela pivovarna propadati. Italijani so, z namenom da bi osiromašili tukajšnje prebivalstvo, načrtno zadrževali pošiljke piva v toplih skladiščih in pokvarjeno pivo vračali v Senožeče, pri čemer je imela pomembno vlogo konkurenčna tržaška pivovarna Dreher. Leta 1926 je pivovarna Adria prenehala delovati

Laže

Ohranjena je tudi legenda o Lažah. Laže naj bi naselili tari prebivalci Lipice na Krasu. Ko je leta 1580 avstrijski nadvojvoda Karel kupil posestvo Lipica od tržaškega škofa, je tamkajšnje kmete preselil in jim dodelil zemljo v Lažah, ker je v Lipici ustanovil kobilarno. Preseljenim sedmim kmetom je poleg zemlje obljubil še določene davčne olajšave,  vendar obljube ni izpolnil. Zato so kmetje začeli govoriti, da nadvojvoda laže. Tako se je vasi oprijelo ime Laže.

Dolenja vas

Dolenja vas pri Senožečah je na široko pozidano naselje, ki leži v Senožeškem podolju. Skozi vas poteka krajevna cesta iz severovzhoda proti jugozahodu, ki jo povezuje z glavno cesto Postojna- Sežana. Ko vozimo iz Postojne proti Kopru, na koncu Senožeč, tik pred razcepom ceste v smer Divača in Sežana, zavijemo desno čez manjši most proti vasi Potoče. Pot pelje čez polja in na desni strani lahko zagledamo hrib Stražica (636m). Tik na vznožju Stražice se začne relief rahlo spuščati. Ko obidemo Potoče se začnemo približevati Dolenji vasi. Na sredi vasi se cesta cepi v smer doline Raša ter v smer, ki vodi na glavno cesto Senožeče- Sežana.

geografski pogled

Vas je ujeta pod gričem na eni strani Dolenjskega polja, ki je osrednji, najnižji in izrazito apnenčasti del Senožeškega podolja na jugu, in flišnih gozdnatih Brd na severu. 
Vas ima imeniten značaj prav zaradi njene lege v Senožeškem podolju. Senožeško podolje je namreč pokraijna na vznožju Visokega krasa, ki se v bližini dviga z Nanosom  in leži na stiku treh večjih pokrajinskih enot: Vipavske doline, Pivke in matičnega Krasa. Leži na začetku doline Raša po kateri se s flišnega nanoškega podnožja stekajo vode z reko Rašo v Vipavsko dolino. 
Dolenja vas z okolico nima stalnih voda. Apnenčasta tla onemogočajo pretok vode skozi celo leto. Zaradi kraškega reliefa se na območju Senožeškega podolja pojavlja le nekaj manjših potokov kot so Senožeški potok, Potok, Bazovica, Ločnik, Dol, Lakotnik, ki v poletnih mesecih nimajo vode ali pa je količina le-te zelo skromna.
Na flišnih tleh na severu- Brda, se razrašča mešani gozd ali celo avtohtoni hrastovi gozdovi na zelo majhnih površinah. Raba tal večjega dela Dolenjskega polja so polja, ki ležijo na apnenčastih tleh.

Relief s skromno količino vode je močno vplival tudi na razvoj živinoreje. Prebivalstvo se tako še danes močno ukvarja predvsem z ovčjerejo.

kratek zgodovinski pregeld

Najstarejša arheološka raziskovanja na območju Dolenje vasi so pokazala, da so prve naselitve segale že v čas prazgodovine. Senožeško ozemlje je bilo leta 177 p. n. š. vključeno v rimsko državo, kjer je skozi naše kraje potekala pomembna trgovska cesta, ki je Italijo povezovala s Podonavjem. Po propadu Rimskega cesarstva so območja prejemala vplive Gotov, bizantinske oblasti in del frankovsko-nemškega vpliva. V 5. stoletju je bila kontinuiteta  z vdorom barbarskih ljudstev z vzhoda prekinjena in tako so območje ponovno naselili Slovani okrog 8. stoletja. Po 10. stol. so začeli na Senožeško udirati  celinski, germanski in slovanski vplivi. Območje je v dolgem obdobju srednjega veka prehajalo skozi več fevdalnih dinastij (Devinski gospodje, Walseeji, Habsburžani, plemiška družina Porzia, družina Garzarolli). S cesarico Marijo Terezijo pa se je začela uveljavljati moderna civilna uprava.

V prvi svetovni vojni so bili naši kraji pod italijansko oblastjo. Zgodovini naših krajev je sledila še druga svetovna vojna in obdobje socialistične Jugoslavije vse do samostojnosti Slovenije.

Senožeško je bilo v zgodovini pomembno območje trgovanja, furmanstva, pa tudi bojnih shodov. Z izgradnjo železnice Dunaj-Trst, ki je obšla Senožeče, je začelo področje gospodarsko nazadovati.

najstarejša naselitev – gradišča

Da zgodovina Dolenje vasi sega daleč v preteklost, pričajo ostanki štirih gradišč, ostankov utrjenih naselbin na naravno zavarovanih planotah, ki so v bližnji okolici Dolenje vasi: Bandera, Hrib, Griško polje in središče Dolenje vasi. Tip ostankov teh nahajališč arheologi uvrščajo v čas bronaste in železne dobe okrog l. 1500 p.n.š. do prihoda Rimljanov ali še dlje.
Prvo gradišče je bilo odkrito na hribu Bandera (660), ki je po svoji legi in površini najbolj izrazito. Gradišče je bilo znano kot naselje obdano z mogočnim nasipom iz apnenčastih blokov. Nasip obsega nekje 650m in je še posebno dobro ohranjen na SV strani. Tam še danes dosega višino 6m in ob vznožju 20-25m širine. Središče gradišča še vedno gradi nekaj temeljev, kjer je tudi majhen ribnik.
Na prelomnici flišnega in apnenčastega sveta so najdeni ostanki naslednjega gradišča Na hribu. Lepo ohranjen obrambni nasip, ki obsega 470m, je naselbini omogočal dobro obrambo. Ponekod je visok 2m.

Poleg teh dveh gradišč, katerih ostanki so lepo vidni, pa gradita sistem prazgodovinske poselitve še dve gradišči. To sta manjše gradišče na Griškem polju in pa gradišče v središču Dolenje vasi, kjer danes stoji cerkev s protiturškim taborom.

Cerkev žalostne matere božje s protiturškim taborom je bila nad vasjo zgrajena v 15. in je prva cerkev v senožeškem okraju. Cerkvica ima tipično kraško gradnjo- grajena je s skrlami. V notranjosti cerkve so nad in za oltarjem delno vidne tudi freske, ki jih je uničila srednjeveška gradnja. Freske so bile delo italijanskih priučenih slikarjev. Njihov namen je bil dvojni: okrasitev cerkve in pa poučevanje nepismenega prebivalstva skozi podobe iz Svetega pisma. Ob cerkvici je tudi vaško pokopališče.

Protiturški tabor je prekrit z masivno kamnito kupolo in ima strelne line ter en vhod v prvem nadstropju. Takratnim prebivalcem je služil kot obramba in prostor za shranjevanje živil. Danes je stolp delno obnovljen, le v notranjosti manjkajo krožne stopnice.

Včasih je cerkvico in stolp obdajal 5m visok zid, ki ga pa je danes ostalo le še del, kajti vaščani so njegovo kamenje porabili za gradnjo svojih domov.

Spominska plošča žrtvam fašizma

Čas 2. sv. vojne, leto 1944, 2. junij. V dopoldanskem času so v vas prispeli trije partizani, da bi si odpočili v vaški gostilni. Nič sluteče partizane je močno presenetil popoldanski prihod fašistov iz Trsta. Ko so partizani videli tovornjake, ki so prihajali v vas, so se poskrili znotraj gostilne. Fašisti so obkolili vas, preiskali vse hiše, našli dva partizana in naključno izbrali še šest domačinov. Odpeljali so jih k napajalnikom za živino, jih mučili v vodi in nato ob zidu bližnje hiše postrelili. Nato so zažgali gostilno in ubite ljudi zažgali v plamenih. Druge ljudi so prignali na vas, jih oropali konj in nekaj živeža ter se s tovornjaki odpravili proti Trstu. 
Kilometer, dva izven vasi, pa so jih na Gabrku v mraku napadli partizani, jih nekaj pobili, dvanajst pa odpeljali na Veliko Polje in jih tam pobili naslednji dan.

Kruto pobijanje je v vasi na zidu hiše pustilo osem sledi v katerih so bile še drugi dan krogle, ki so ubile šest domačinov in dva partizana. V spomin na žrtve fašizma so vaščani ohranili sledi in tam postavili spominsko ploščo. Vsako leto pa se na dan tega krutega dogodka, ki je pretresel domačine, odvija krajevna proslava.